V občini Ivančna Gorica stoji romanska podružnica posvečena sv. Martinu, zgrajena v tretji četrtini 12.stoletja. V baroku je bil dozidan zvonik.

Na zunanjosti in v notranjosti smo obnovili omete. Za grobe in fine omete smo uporabili izključno naravne materiale – apno in različne kamene agregate.

Monumentalen vodnjak v središču Logatca  je bil zgrajen leta 1883 po naročilu vaškega trgovca Tomaža Tolazzija. Kamnito opečnat del s stebri pokriva stožčasta streha z vidno leseno konstrukcijo.

Na vodnjaku smo leta 2009 obnovili opečnate in kamnite elemente. Celota se je najprej očistila. Propadajoče segmente opečnatih zidakov se je mehansko odstranilo in nadomestilo – domodeliralo z maso, ki je bila barvno in strukturno podobna opeki. Oslabljene stike med zidaki se je odstranilo in ponovno zapolnilo. Podobno je bila izveden restavratorski poseg na kamnitem koritu s podstavkom in na tlaku.

V vasi Podmolnik na obrobju Ljubljane stoji stara domačija: stegnjen dom, enojni kozolec in kašča, ki so v registru nepremične kulturne dediščine. Na kašči, z letnico 1814 na portalu, smo restavrirali notranje in zunanje omete. Pred posegom smo dokumentirali zatečeno stanje ter izdelali grafično shemo stanja s poškodbami.

Pri saniranju poškodb na ometu smo uporabljali malto, ki smo jo pred tem napravili z gašenjem živega apna. Restavratorski poseg je bil narejen tudi na portalu in kovinskih elementih na ostenju.

Na trgu v Vačah, kraju znanem predvsem po najdišču situle, je vodnjak iz leta 1878. Zob časa in nesreča – nalet z vozilom sta ga močno poškodovala.

Kamnite dele – čašo in lijak, se je demontiralo in restavriralo v delavnici. Poseg je zajemal odstranjevanje nečistoč in oblog, spajanje odlomljenih elementov, domodelacijo manjkajočih delov. Železno pipo se je očistilo in zaščitilo proti koroziji. Sledila je postavitev na trg in zapolnitev stikov med elementi. Ob vodnjaku se je obnovil tlak (mačja očesa) in zaščita z verižno ograjo. Neustrezen  pločevinast pokrov se je nadomestil z lesenim.

Do glavnega vhoda v frančiškansko cerkev Marijinega oznanenja vodi triramno stopnišče, ki je bilo izvedeno ob regulaciji trga v prvi polovici 19. stoletja. Srednja in stranski rami z ograjo polkrožno zapirajo z zasaditvijo urejen prostor. Stranski rami se naslanjata na kamnit zid, ki poteka vzdolž celotnega pročelja.

Stopnišče s kamnito ograjo je bilo demontirano. Sledil je restavratorski poseg v delavnici. Na mestu stopnic so se uredili temelji, nakar so se elementi stopnišča vrnili na prvotno pozicijo. Restavratorski posegi na zidu (čiščenje, nadomeščanje oslabljenega veziva na stikih z novim, domodelacija kamna, odstranjevanje dotrajanih sider in novo sidranje kamnitih elementov) so bili izvedeni na mestu.

Litoželezni vodnjak je bil prvotno osrednji poudarek manjši parkovni ureditvi pred Škrljevo hišo. Sestavljajo ga dvodelen podstavek, na katerem sta spodaj ob straneh nameščeni ovalni koriti, zgoraj pa poleg levjih glav pipi. Na bogato ornamentiranem vrhu podstavka je ženska figura, ki nosi vrč na rami. Postavljen je bil konec 19. stoletja.

Na pokopališču v Predosljah je na grobnici Antona Zoisa postavljen kip angela, ki je delo znanega italijanskega kiparja G. Cinisellija. Leta 1881 ga je v Rimu izdelal iz kararskega marmorja. Izjemno stvaritev smo zaradi začetkov propadanja zamenjali s kopijo.

Kopijo smo naredili z metodo odlivanja iz umetnega kamna. Uporabili smo bel cement in drobljen kararski kamen. Kalup smo izdelali iz silikonskega kavčuka in poliestrsko kapo.  Odlitek smo retuširali, barvno imitirali lise in žile, ter ga hidrofobno zaščitili.

Restavrirali smo kamnite elemente grobnice s podstavkom in originalno plastiko angela, ki je začasno v hrambi podjetja Gnom.

V okviru projekta Šola prenove smo izvedli delavnico “Sanacija apnenega ometa”, ter obnovili omete kašče v Stari Vrhniki.  Izvedli smo naslednje restavratorske posege na notranjih in zunanjih ometih: odstranjevanje kovinskih tujkov, čiščenje ometov, odstranjevanje alg, utrjevanje ometa, zapolnjevanje razpok in manjših poškodb, izdelava grobega in finega ometa, odpiranje zazidanega okna in izdelava ometa okenske niše, barvanje in deloma posege na lesenih in kovinskih elementih stavbe.

Po obnovi pročelja piranske občinske palače smo nadaljevali z obnovitvijo historičnih oken na severni in južni strani stavbe in vhodnih vrat.

Sredi občinske palače v Piranu je Tintorettijeva dvorana, imenovana po znamenitem slikarju Tintorettu, katerega slika je v dvorani. Strop dvonadstropnega prostora je poslikan z izjemno poslikavo v secco tehniki.
Med začetkom restavriranja smo odkrili signature izvajalcev poslikave z datacijo 1879.

Pred posegom je bil strop razpokan in umazan. Močno prizadet je bil vogal, pri katerem se je zaradi zamakanja na površini kristalizirala sol. Ob kondenzaciji vlage so zaradi vodotopnih barv in nečistoč nastali madeži.

Zaradi delikatne poslikave se je strop očistil s suhimi metodami. Razpoke so se  utrdile z injektiranjem in se nivojsko zapolnile. Manjši odpadli delčki so se dopolnili. SV vogal se je razsolil, poslikava pa rekonstrirala. Plombe so se barvno podložile in retuširale.

S sondažami na stenah so se odkrile prvotne poslikave – marmorin, ki časovno sovpada s stropnimi.