Cerkev sv. Trojice je podružnična cerkev Župnija Vrhnika. Stoji na griču severno od Vrhnike.  Zgrajena je bila okoli leta 1640 v poznorenesančnem slogu.

Naš delež pri obnovi fasade cerkve je bil restavriranje kamnitih elementov: stebri, portali, okenski okvirji, bifore, baze.

Stavba mestnega magistrata iz 17. stoletja sodi med najbolj markantne stavbe starega mestnega jedra. Restavrirali smo kamnit portal. Pri čiščenju se je pokazala izrazita razlika med temno patino in belim kamnom. Sanirali smo poškodbe. Večinoma je šlo udarnine in udrgnine. Nekaj škode je bilo narejeno načrtno z vrtanjem.

Na blejskem gradu smo prenavljali stopnišče in tlak. Zaradi premikov in odstopanja kamnitih delov so stopnice postale nevarne. Zamaknjene elemente smo odmaknili, uredili ležišča in jih vrnili nazaj. Zdrobljene dele smo odstranili in nadomestili z novimi. Velik del fug smo odbili in praznine zapolnili z novimi. Lokalno smo položi mačje glave – tlak iz lokalnega savskega proda.

Stavba v Postojni je datirana z letom 1927. Fasado karakterizirajo masivni kamniti elementi in močne okenske mreže. Z odpravljanjem poškodb na ometu, kamnu in kovini smo stavbi vrnili originalen izgled. V notranjosti smo obnovili stavbno pohištvo. Na stenah in stropovih smo s sondami odkrili šablonske poslikave in jih dokumentirali.

1548 je letnica, zapisana na prekladi vhodnega portala in označuje zaključeno gradnjo renesančnega gradu z obodno pozidavo s stolpi. Nad portalom je bil leta 1601 dodan grb.

Restavratorsko – konservatorska dela smo izvedli na omenjenem zunanjem portalu, na notranjem portalu in dveh stebrih pred vhodom: Mah in lišaje smo zatrli z biocidnim premazom. Izjemno trde neustrezne plombe in fuge smo odbili. S peskanjem smo očistili odmrle lišaje in druge obloge. Neustrezno opečnato strešico nad portalom smo odstranili, pri tem pa nepričakovano odkrili napis v spodnjem delu grba, ki priča o zaključku vseh gradbenih del, vključno z dokončanjem arkadnih hodnikov zahodnega trakta.

Poškodbe na kamnu smo sanirali z grobo osnovno maso in maso za zaključni sloj, ki je bila barvno in strukturno podobna kamnu. Z drugo maso smo zapolnili stike med kamnitimi elementi. Na bazah vhodnega portala sta se delno ohranili reliefni podobi: viteška čelada z okrasnim šlemom in relief ki spominja na ptico Podatkov za morebitno  rekonstrukcijo nismo imeli. Na vrhu loka notranjega portala pa je vzidan kamnit grb, ki ga je močno načela erozija. Na njem je prepoznati le viteški šlem.

Portal na Aškerčevi 5 v Ljubljani je delo arhitekta Vurnika. Demontiranega smo restavrirali v delavnici. Obloge na kamnitih elementih smo odstranili s peskanjem. Odstranili smo korodirana sidra in vstavili nova. Sanirali smo poškodbe. Portal smo vzidali na prvotno mesto in dodali bronaste črke. Obnovili smo lesena vrata.

Na Zgornjem Bregu na Ptuju so ostanki svetišča – mitreja. Mitraizem je vera, ki izvira iz prastarih verovanj Perzije. V rimski obliki je znan že iz 1. stoletja.  Verovanje je doseglo velik razmah in skorajda postalo državna vera. V pozabo je začelo toniti po l. 313, ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo. Po tem je bilo skupaj z drugimi starimi  verstvi prepovedano, svetišča pa uničena. O verovanju pričajo le ohranjeni spomeniki.

Klimatski pogoji v stavbi, ki pokriva arheološko najdišče III. mitreja, so zaradi izjemne vlage izredno neprimerni tako za tlak kot eksponate v njem. Glavni razlog za dela je bil močno poškodovan tlak, ki so posledica vlage in posledično bioloških dejavnikov. Da bi bil postopek lahko izveden je bilo potrebno začasno umakniti eksponate. Ker ravnanje z eksponati predstavlja zahtevno delo, ki se ne opravlja pogosto, je bila izkoriščena prilika in so bili obenem na njih izvedena najnujnejša dela.

Pred umikom smo eksponate oštevilčili in njihovo lokacijo fotografsko dokumentirali. Transportirali smo jih lesenih v zabojih, napolnjenih s poliuretanskimi kosmiči. Med restavratorskim posegom v delavnici je vsak kos posebej spremljal dokument s sliko, oznako in zabeleženimi predvidenimi posegi. Vse eksponate smo očistili, neprimerne plombe smo odstranili in nadomestili z novimi.

Tlak smo premazali z antibiološkim sredstvom. Mahovino na tlaku in zidcem smo odstranili s kontroliranim peskanjem, vodno paro in krtačenjem, vneseno vodo pa sproti odstranili z vodnim sesalcem. Poleg čiščenja smo na tlaku zamenjali sedemnajst preveč poškodovanih plošč.

Spomenik sv. Trojice pred uršulinsko cerkvijo, je eden od treh javnih spomenikov v Ljubljani iz 17. stoletja.  Prvotno je stal na trgu Ajdovščina pred kavarno Evropa.  Leta 1895 ga je močno poškodoval potres. Po obnovi so ga prestavili na sedanje mesto ob Kongresnem trgu.

Kamnit spomenik sestoji iz podstavka, stebra in figur, ki jih je domnevno izklesal Francesco Robba.

Med prenovo kongresnega trga 2011 smo ga demontirali in restavrirali. V mestu ob prometni cesti so se na površini nabrale temne obloge. Te smo odstranili z vodno paro ali nizkotlačnim peskanjem. Odstranili smo preperele železne vezi in jih nadomestili z novimi nerjavečimi. Odbili smo smo tudi vse neustrezne plombe. Nato smo sanirali poškodbe. Prelomljene bloke podstavka smo zlepili. Na mestu večjih poškodb smo vstavili nov kamen, ki je bil enak originalu in ga  enako obdelali. Manjše poškodbe smo kitali z obarvano maso in nato z retušo izenačili v barvo originala. Razpoke smo zapolnili z injektiranjem lepila. Klesan napise smo pozlatili.

Plečnikova hiša je sestav več hiš na Karunovi ulici 4–6 v Trnovem, v katerih je od leta 1921 pa do svoje smrti prebival slovenski arhitekt Jože Plečnik . Leta 1974 je mesto Ljubljana v objektu uredilo muzej. Danes je v njem stalna razstava o življenju in delu Jožeta Plečnika, občasne razstave in študijsko središče za raziskovalce.

V letih 2013–2015 je bil kompleks celovito obnovljen. Obnovili smo fasado in omete notranjih prostorov, vključno z kamnitimi in opečnatimi elementi. Posebnost sanacije je bila v dopolnitvi ometov s specifično strukturo, barvo in prodniki.

Teráco je  zmes cementa, vode, barvnega drobljenca in pigmentov. Obnavljali smo teraco v ljubljanski Operi, ki je iz črnega, rdečega in belega  drobljenca v več odtenkih.

Plitke poškodbe smo le pokitali, pri večjih pa je bilo treba lokalno izvesti nov teraco: uničene dele smo najprej izžagali in odstranili. Na teh mestih smo položili osnovno cementno plast. Pri izdelavi novega teraca, ki mora biti enak prvotnemu, je izredno pomembna receptura – izbor in razmerje sestavin. Izbrano maso maso smo nato nanašali v višini nad nivojem končnega. Vzorce v teracu smo izdelovali v več fazah, glede na barvo. Razpoke smo kitali ali pa zapolnili z ustreznim drobljencem. Dopolnjen teraco smo strojno obrusuli in spolirali do nivoja originala.